Mladi, prostor in podnebje: ustvarjanje odporne prihodnosti se začne danes

Načrtovanje in upravljanje prstora skupaj z uporabniki

Kljub temu da smo morali terenski ogled na območju UKC Ljubljana zaradi slabega vremena prestaviti v notranje prostore, nas je Naja Kikelj Širok iz neprofitnega urbanističnega studia Prostorož skozi svojo predstavitev popeljala po Ljubljani in nam predstavila dva projekta, ki so ju izvedli v omenjenem studiu. Prvi projekt raziskuje »vroče točke« oziroma mesta, kjer je Ljubljančanom poleti prevroče, drugi pa se osredotoča na območje UKC Ljubljana, kjer so se s sodelavci med drugim spraševali: »Kaj nam mora omogočati zunanji prostor klinik?« S pomočjo terenskih delavnic, intervjujev in anket so ugotovili ključne problematike, s katerimi se soočajo zaposleni in obiskovalci. Ti so kot najbolj pereče probleme izpostavili pomanjkanje urejenega prostora za čakanje; preveč ovir na pločnikih; premalo zelenja ter nezadostno in nejasno označevanje poti do ciljev, kot so klinike, oddelki in inštituti. Po drugi strani so zaposleni zdravstveni delavci izpostavili premalo stojal za kolesa in kolesarnic, premalo sedišč, klopi; ni urejenih prostorov za druženje ter pomanjkanje dreves in ostalega zelenja. V studiu Prostorož so se tako lotili dela in zasnovali več rešitev, ki bi pripomogle k izboljšanju teh problematik, izvedli so tudi manjše projekte kot je prenova zunanjega prostora za čakanje ter postavitev nove pokrite čakalnice ob Zaloški cesti.

Intervju: Naja Kikelj Širok - (Ne)zdravi prostori

Dlje kot traja in toplejši kot je, večji so negativni učinki na zdravje in revitalizacijo

Sledilo je predavanje prof. dr. Mateja Ogrina z Oddelka za geografijo FF UL z naslovom »Podnebne spremembe in mestni toplotni otok«. Predstavil je mestni toplotni otok (MTO) kot eno najizrazitejših posledic urbanizacije, saj večina svetovnega prebivalstva živi v mestih, ta trend pa se še krepi. MTO sicer ni nov pojav, vendar postaja zaradi vedno večje urbanizacije eno ključnih področij sodobne klimatologije. Nastanek MTO povzročajo številni dejavniki: večja absorpcija sončnega sevanja zaradi temnih in zatesnjenih urbanih površin, zapoznelo sproščanje toplote iz zgradb, zmanjšan delež zelenih površin in moten vodni krog. Mestna okolja se ponoči slabše hladijo tudi zaradi nižjega deleža odprtega neba, dodatno toploto pa prispevajo človekove dejavnosti. Pojav je najizrazitejši ob jasnem vremenu in brezvetrju, zlasti po sončnem zahodu. Poletna intenzivnost MTO ostaja primerljiva z razmerami pred dvema desetletjema, pozimi pa vpliv zaradi blažjih zim nekoliko upada, razlika pa je v pogostosti pojavljanja in času trajanja. Poseben poudarek je bil namenjen Ljubljani, ki kot kotlinsko mesto pogosto doživlja temperaturne inverzije. Kljub temu sodi med bolj zelene in hkrati med najbolj meglene ter deževne prestolnice v EU, kar vpliva na lokalne mikroklimatske razmere. Ogrevanje mesta je rezultat kombinacije globalnega segrevanja in vpliva MTO, pri čemer so bili globalni trendi za Slovenijo pogosto podcenjeni. Za ublažitev vpliva MTO so ključni različni ukrepi. Med strateškimi dokumenti izstopata Akcijski načrt za trajnostno energijo in podnebne spremembe (TEPN oz. ang. SECAP) in lokalni energetski koncepti, ki mestom pomagajo pri načrtovanju trajnostne energetske in prostorske politike. Pomembna sta tudi omejevanje pozidave naravnih hladilnih območij, kot je Ljubljansko barje, ter preprečevanje gradnje gostih in visokih objektov na mestnih robovih. Velik poudarek je na ohranjanju in povečevanju zelenih površin, tako zaradi hlajenja kot zaradi kakovosti bivanja. Zelenje in vodne površine (npr. reke, parki, zelene strehe) pomembno prispevajo k hlajenju mesta in vzpostavljajo zračne koridorje. Arhitekturne rešitve, kot so vertikalna ozelenitev, prav tako pripomorejo k zmanjševanju toplotne obremenitve. Predavatelj je posebej izpostavil tudi pomen spremljanja stanja – v Ljubljani deluje mreža 30 merilnih točk, ki omogočajo podrobnejšo analizo in ciljno ukrepanje.

Prva pomoč za prometni infarkt

Predavanje dr. Janeza Nareda z ZRC SAZU je osvetlilo nujnost celostnega pristopa k prostorskemu razvoju ob prometnih koridorjih in vozliščih. Izhodišča so bili sodobni izzivi, kot so prilagajanje na podnebne spremembe, trajnostna mobilnost ter odgovoren prostorski razvoj. Poudaril je, da rešitve zahtevajo usklajen regionalni razvoj, dolgoročno vizijo, medsektorsko sodelovanje in takojšnje ukrepanje. V okviru projekta je cilj celostno načrtovati območja ob prometnih koridorjih v Sloveniji, opredeliti ključna vozlišča – kot prometna, poselitvena in storitvena središča z visoko kakovostjo bivanja – ter na pilotnem primeru predstaviti možne ukrepe za trajnostno mobilnost. Kot teoretski temelj je bil predstavljen koncept Transit-Oriented Development (TOD), ki spodbuja kompakten, z javnim prevozom podprt razvoj. Gre za idejo, da se v bližini postaj javnega potniškega prometa (JPP) razvijajo območja z mešano rabo prostora, prilagojeno pešcem in kolesarjem, ter z visoko frekvenco JPP. Koncept temelji na urbanističnih idejah, kot sta linearno mesto in vrtno mesto, ter ga je v sodobni obliki utemeljil Peter Calthorpe leta 1993. Vendar pa se pri uveljavljanju TOD pojavljajo številni izzivi: institucionalni (npr. politična volja, financiranje, podpora lokalne skupnosti), infrastrukturni (stroški posodobitve JPP, prilagodljivost obstoječega sistema) ter prostorsko-načrtovalski (dostopnost zemljišč, vodstvo projektov, investicijska tveganja). Poseben poudarek je bil namenjen definiciji vozlišč in razvrstitvi prometnih koridorjev glede na tip in pogostost povezav, pri čemer so primarni železniški in sekundarni avtobusni koridorji ključni za učinkovito mrežo. Na primeru Grosuplja so bile prikazane analize, ki razkrivajo vsakodnevne potovalne navade prebivalcev in pomembnost časovne konkurenčnosti JPP. Sklepno je dr. Nared izpostavil, da je za uspešen razvoj ob prometnih koridorjih potrebna usklajenost med sektorji, jasna skupna vizija in strateško načrtovanje, ki presega posamezne lokalne interese.

Intervju: Janez nared - Prva pomoč za prometni infarkt

Narava v mestu - oblikovanje trajnostnih urbanih prostorov

Urša Habič iz švicarskega Studia Vulkan nam je predstavila delo studia na področju podnebno odzivne krajinske arhitekture, s poudarkom na vlogi krajinskih arhitektov pri oblikovanju urbanih prostorov. Poudarila je, da je njihovo delo ključno zlasti v mestih, kjer so zelene površine pogosto omejene ali ogrožene. Krajinska arhitektura ima v takih okoljih pomembno vlogo pri blaženju učinkov podnebnih sprememb, izboljšanju kakovosti bivanja in ohranjanju biotske raznovrstnosti. S pomočjo konkretnih primerov iz Švice nam je prikazala, kako v studiu preoblikujejo mestne prostore na način, ki hkrati ohranja lokalno identiteto in izboljšuje njihovo dostopnost, funkcionalnost ter odpornost na podnebne vplive. Projekti, ki jih razvijajo, so zasnovani tako, da vključujejo lokalne značilnosti, naravne materiale, trajnostne pristope in prostore, prilagojene ljudem – za bivanje, gibanje in zadrževanje. Poseben poudarek je bil na sodelovanju med strokami – od urbanistov in arhitektov do ekologov in lokalnih skupnosti – saj je celosten pristop ključen za uspešno načrtovanje kakovostnega in trajnostnega prostora.

Trajnostna prihodnost zahteva pravičnost –  dostop do obnovljivih virov energije

Aljoša Petek, okoljski pravnik iz Pravnega-informacijskega centra (PIC), je predstavil ključne izzive pri vzpostavljanju pravičnega dostopa do energije vetra in sonca v Sloveniji. Poudaril je, da kljub nujnosti energetskega prehoda razvoj obnovljivih virov energije pogosto napreduje prepočasi – predvsem zaradi odsotnosti jasnih strateških usmeritev, prepoznega vključevanja lokalnih skupnosti, zapletenih postopkov in hitro spreminjajoče se zakonodaje. Ob tem pa obstaja tudi svetla točka: Zelena svetovalnica, ki nudi brezplačno pravno pomoč na tem področju. Petek je izpostavil številne dejavnike, ki vplivajo na lokalno sprejemljivost projektov vetrne in sončne energije: od tehničnih značilnosti (oddaljenost, videz, infrastruktura), okoljskih vplivov (na naravo, biodiverziteto, emisije), do ekonomskih učinkov (turizem, kmetijstvo, koristi za lokalno skupnost) in družbenega konteksta. Ključna ostaja tudi ustrezna regulacija, pošten načrtovalni postopek in transparentno upravljanje. Predstavil je tudi načela pravične in sprejemljive vetrne energije (WinWind), ki zagovarjajo vključujoče in pregledne procese, zlasti na lokalni ravni. V tem kontekstu je posebej poudaril pomen aktivnega državljanstva – od spremljanja javnih razprav in udeležbe na sejah, do uporabe orodij e-uprave in vključevanja v same javne razprave. Kot je zaključil, je prihodnost energije lahko trajnostna, a le, če bo tudi pravična in skupnostno sprejeta.

Intervju: Aljoša Petek - Pravično do energije sonca in vetra

Energetske skupnosti kot orodje za demokratični energetski prehod

Chris Vrettos iz evropske mreže REScoop.EU, ki združuje energetske zadruge, je predstavil model skupnostne energije, v katerem je v ospredju kolektivno, zadružno financiranje obnovljivih virov energije. Skupnostni projekti temeljijo na sodelovanju, demokratičnem upravljanju in lokalnem vključevanju, njihov cilj pa je ustvarjati okoljske, družbene in ekonomske koristi za vse člane skupnosti. Predstavil je uspešne primere, kot so Ecopower (Belgija), Enercoop (Francija) in Som Energia (Španija), kjer je bilo dokazano, da cene elektrike v zadružnih modelih ostajajo stabilne in pogosto nižje kot tržne. V Grčiji, kjer sodeluje tudi sam, so nekatere skupnosti že dosegle celo t. i. negativne račune za elektriko, kar pomeni, da proizvedejo več, kot porabijo. Vrettos je poudaril pomen demokratičnega in participativnega prostorskega načrtovanja, ki omogoča skupnostim, da soustvarjajo energetske rešitve – pogosto z izrabo sicer neizkoriščenih površin, kot so siva območja ali strehe zgradb, kjer se namešča sončne elektrarne. Na ravni EU se uvajajo območja pospešene rabe OVE (Renewable Acceleration Areas), ki bodo omogočila hitrejše umeščanje projektov v prostor. Vrettos je med dobrimi praksami izpostavil tudi slovenski primer – skupnostno elektrarno v Hrastniku, ki kaže, da je tudi pri nas mogoča pravična, vključujoča in trajnostna energetska prihodnost, če se vanjo aktivno vključijo prebivalci sami.

Neučinkovito upravljanje z alpskim prostorom v času globalnih izzivov 

Doc. dr. Žiga Malek z Biotehniške Fakultete UL je predstavil alpski prostor kot izrazito občutljivo območje, ki se vse težje sooča z globalnimi izzivi. Na primeru Rateč, kjer so nepremišljena poselitev, ceste in posegi v mokrišča povzročili poplave, je opozoril, da ima alpski svet zelo omejene prostorske rezerve. Kranjska Gora, Jesenice, pa tudi Ljubljana, Dunaj in Nizozemska so služili kot kontrastni primeri različno načrtovanih pristopov k rabi prostora. Medtem ko ima Nizozemska stoletno tradicijo premišljenega prostorskega upravljanja, Slovenija pogosto deluje neorganizirano – Malek to imenuje kar "teksaški pristop". Alpski prostor je še posebej ranljiv za podnebne spremembe, ki prinašajo pogostejše požare, plazove in poplave. A podnebje ni edini izziv – prisotne so tudi zahteve po novi energetski infrastrukturi (HE, VE, zadrževalniki), turizmu, prometu in varstvu narave, ki vse zahtevajo prostor, ki ga v Alpah preprosto ni dovolj. Zaradi nizke odpornosti alpskega prostora moramo k načrtovanju pristopiti premišljeno – z ukrepi, kot so umik objektov iz poplavnih območij, stranski kanali, višanje nasipov in predvsem z zavedanjem, da "nič ni popolnoma zanesljivo", še posebej ne v času podnebnih sprememb. Kot primer napačne prakse je omenil italijansko Ovčjo vas, kjer so izjemno dragi ukrepi vzdrževanja zadrževalnikov pokazali svojo omejenost. Malek je opozoril na neučinkovit slovenski način poselitve, z visokim deležem samostoječih enodružinskih hiš (drugi v EU), visokim številom nenaseljenih stanovanj, ter na pojav "več stanovanj – manj prebivalcev", zlasti v turistično atraktivnih krajih kot so Kranjska Gora, Bled, Bohinj. Širjenje trgovskih središč na zelenih površinah in širjenje parkirišč slabšajo prostorsko odpornost. Na koncu je poudaril, da trenutni način življenja ni odporen na prihajajoče izzive – ne ekonomsko, ne okoljsko, ne družbeno. Pozval je k bolj restriktivni prostorski politiki, ambiciozni prometni in stanovanjski politiki, ter k družbenemu soglasju o prioritetah: "Potrebno je postaviti potrebe pred želje, če želimo pravičnejšo in odpornejšo prihodnost."

Intervju: Žiga Malek - Učinkovitost upravljanja z alpskim prostorom

Narava za podnebje 

Dr. Polona Pengal z Inštituta Revivo  je v svojem predavanju z elavniškim delom predstavila pomen na naravi temelječih rešitev (NTR) kot ključnega pristopa pri spoprijemanju s podnebnimi spremembami. Poudarila je, da trenutno naravo še vedno prilagajamo svojim potrebam, vendar NTR zahtevajo obratno logiko – da se ljudje prilagodimo naravi in njenim zakonitostim. Temeljijo na standardu Mednarodne zveze za varstvo narave (IUCN), ki določa, da morajo biti tovrstne rešitve ne le učinkovite, temveč tudi trajnostne, vključujoče in podprte z dokazi. NTR niso izolirani posegi, temveč prostorsko in vsebinsko celoviti ukrepi, ki delujejo na ravni širših naravnih sistemov, kot so porečja, in upoštevajo kompleksnost ekosistemov. Njihova izvedba prinaša dolgoročne koristi, saj izboljšujejo stanje biotske raznovrstnosti in prispevajo k ekološki celovitosti, hkrati pa so tudi ekonomsko smiselne in stroškovno učinkovite. Njihova uspešnost je odvisna od vključujočega in transparentnega upravljanja, ki omogoča sodelovanje lokalnih skupnosti ter iskanje ravnotežja med okoljskimi, družbenimi in gospodarskimi cilji. NTR pomembno prispevajo k zmanjševanju posledic podnebnih sprememb, kot so poplave, suše, in s tem povezane škode, obenem pa nudijo tudi druge koristi, kot so prostor za rekreacijo, ohranjanje kulturne krajine in splošno izboljšanje kakovosti bivanja. Njihova učinkovitost pa je zagotovljena le, če so načrtovane premišljeno, dolgoročno in vključene v obstoječe pravne ter upravljavske okvire. Dr. Pengal je zaključila z mislijo, da prihodnost odpornosti na podnebne spremembe temelji na naravi – ne kot viru izkoriščanja, temveč kot partnerju, s katerim moramo sodelovati na premišljen in odgovoren način.

Intervju: Polona Pengal - Narava za podnebje

Zavarovana območja narave v času podnebnih sprememb ali kako uskladiti turizem, ohranjanje narave in kakovost bivanja?

V delavniškem delu Aleša Zdešarja z Javnega zavoda Triglavski narodni park in prof. dr. Mateja Ogrina je bilo osrednje vprašanje, kako v zavarovanih območjih narave, kot je Triglavski narodni park, najti ravnotežje med tremi pogosto nasprotujočimi si cilji: razvojem turizma, kakovostjo bivanja lokalnega prebivalstva in učinkovitim ohranjanjem narave. Temeljni cilj varstva narave ostaja njena dolgoročna ohranitev, vendar se sodobna družba sooča z izzivom, kako ta cilj uresničiti v praksi, še posebej v času, ko podnebne spremembe že kažejo konkretne posledice. Predavatelja sta izpostavila pomembno razliko med varstvom narave in varstvom okolja. Pri prvem človek nastopa kot zastopnik oziroma odvetnik narave, ki sama zase ne more govoriti. Varujemo tako neživo naravo kot tudi biotsko raznovrstnost. Pri varstvu okolja pa gre bolj za zaščito prostora, v katerem človek živi in deluje, z vidika njegovega zdravja in kakovosti življenja. Prav v tej razliki se pogosto zapletajo pristopi in interesi, kar še dodatno otežuje prostorsko načrtovanje. Ob predavatelja opozarjata, da sodobni človek vse težje vzpostavlja pristen odnos z naravo. K temu pripomore tudi pomanjkanje celovitega regionalnega prostorskega načrtovanja, ki bi omogočilo bolj usklajene ukrepe za trajnostno upravljanje naravnih območij. Upravljavci parkov, kot je Triglavski narodni park, se tako pogosto znajdejo v težkem položaju, saj morajo uresničevati cilje varstva narave tudi v okoliščinah, kjer obstaja dvom v realnost podnebnih sprememb ali pa močni pritiski s strani turistične industrije in nepremičninskih interesov. Zgovoren je podatek, da se je število ležišč v parku od leta 2008 do leta 2022 več kot podvojilo – z 23.142 na 48.876. Promet se je med letoma 2014 in 2018 povečal za več kot 100 %. Takšne številke jasno kažejo na obremenjenost prostora, ki že presega svojo nosilno zmogljivost – ključni koncept, ki bi moral usmerjati vse prostorske in razvojne načrte na teh občutljivih območjih. Sklepno sporočilo je bilo jasno: če želimo v času podnebnih sprememb ohraniti naravo, omogočiti kakovostno bivanje lokalnim skupnostim in hkrati razvijati trajnostni turizem, potrebujemo celovito, strokovno utemeljeno in dolgoročno prostorsko politiko, ki ne bo podlegala trenutnim pritiskom, temveč bo v središče postavila dolgoročno dobrobit narave in družbe.

Intervju: Aleš Zdešar - Zavarovana območja narave v času podnebnih sprememb

Urejanje prostora v Mestni občini Novo mesto in okolici 

V okviru terenskega ogleda dobrih praks urejanja prostora v Mestni občini Novo mesto sta nas skozi dan vodila Izidor Jerala iz Mestne občine Novo mesto ter mag. Jelka Hudoklin iz podjetja Acer. Prvi del dneva je bil namenjen sprehodu po mestnem jedru, kjer nam je Izidor Jerala predstavil nekaj ključnih urbanističnih ureditev, tako že zaključenih, kot tudi tistih, ki so še v teku. Ogledali smo si različne projekte prenove in urejanja javnega prostora.

Popoldne smo se z avtobusom podali v okolico Novega mesta, kjer nas je mag. Jelka Hudoklin seznanila z izbranimi projekti urejanja prostora na podeželju. Ogledali smo si nekaj primerov, kjer so bile uspešno implementirane rešitve za razvoj naselij. Posebej velja izpostaviti ureditev romskega naselja Žabjak. Prav tako smo obiskali gozdno pokopališče Srebrniče, ki s svojo umestitvijo v naravno okolje in premišljeno zasnovo ponuja zgled, kako lahko tudi tovrstni prostori prispevajo k celostnemu prostorskemu razvoju, pri čemer ohranjajo tako krajinsko kot kulturno identiteto.

Celoten ogled je pokazal, da ima Mestna občina Novo mesto jasno prostorsko vizijo, ki jo uspešno uresničuje z vrsto projektov, pri katerih je poudarek na kakovostnem bivalnem okolju, spoštovanju krajinske identitete ter vključevanju naravnih in kulturnih elementov v načrtovanje prostora.

Intervju: Izidor Jerala - Celostno prostorsko načrtovanje kot orodje za trajnostni razvoj občin

Intervju: Jelka Hudoklin - Prostorsko načrtovanje za prihodnost