» Smo zadnja generacija, ki občuduje ostanke ledenikov «

Od kod vaše navdušenje nad ledeniki?

Nad ledeniki sem se navdušil zaradi svojih planinskih aktivnosti. V gore namreč redno zahajam že od zgodnje mladosti. Kot srednješolec sem se prvič srečal z ledeniki v Alpah, kot študent pa s Triglavskim ledenikom (1987). Moj prvi službeni obisk ledenikov pod Triglavom in Skuto je bil pred tremi desetletji (1994).

Pa danes, ste nad ledeniki še vedno navdušeni – ali že bolj zaskrbljeni?

Vsakič znova me navdušijo – pri njih je vedno kaj novega, drugačnega, zanimivega, navdihujočega; nečesa, česar še nismo videli, izmerili, analizirali, preučili! Res pa je, da sem tudi čedalje bolj zaskrbljen, saj kaže, da bodo v našem delu Alp kmalu izginile tudi te, zadnje zaplate ledu.

Kaj nam sporočajo slovenski ledeniki? Kakšne so njune posebnosti v primerjavi z ledeniki drugod po Alpah?

Zadnje premike ledu in ledeniške razpoke, najbolj prepoznavne značilnosti pravih ledenikov, smo pri slovenskih ledenikih, natančneje njihovih ostankih pod Triglavom in Skuto, lahko opazovali v 80. letih 20. stoletja. Ledenika sta še bolj občutljiva na posledice podnebnih sprememb v Alpah, ki se v primerjavi z drugimi deli sveta in gorovji segrevajo še hitreje. Pri tem ne gre toliko za same spremembe kot za to, do kdaj bodo zadnje zaplate ledu sploh še vztrajale oz. obstajale.

Kako taljenje ledenikov vpliva na naravo? Kako se to kaže v Alpah? 

Ledeniške pokrajine se segrevajo še hitreje kot druge, saj bela barva odbija toploto; nekoč z ledom prekrito površje pa je še bolj dovzetno za erozijske procese in denudacijo. Ob vse bolj intenzivnem taljenju je torej na voljo še več kamninskega gradiva, ki ga prinesejo narasle vode z občasnimi ledeniškimi izbruhi. S temi se srečujemo, dokler ledeniki še vztrajajo, saj imamo v talilni sezoni – zlasti v času vročniskih valov – močno tajanje in posledično velika nihanja pretokov rek, ki jih večinsko napajajo ledeniki. Ko teh ne bo več, bomo imeli oz. imamo v sušnih poletjih že opravka s hidrološko oziroma dejansko sušo. Prva se pozna le v rečnih strugah, druga povsod. Ledeniki so namreč v zmernih geografskih širinah naravni zadrževalniki vode za visoko planinsko sezono, kadar izostanejo padavine (t.i. snežna oz. ledeniška retinenca). Pri nas že čutimo posledice v sušnih poletjih, ko ostanejo brez vode bližnje planinske koče – v večji meri Triglavski dom na Kredarici (ta ima tudi preveliko kapaciteto!), včasih pa tudi Kranjska koča na Ledinah. Na območju najvišjih alpskih vrhov se posledice taljenja ledenikov kažejo tudi kot pogostejši skalni podori in podiranje večjih ledeniških blokov, serakov, zato so vzponi na nekatere od njih veliko bolj nevarni. Posamezne poti so del planinske sezone ali celo stalno zaprte, nekateri deli planinskih poti pa imajo spremnjen potek. Alpinisti poročajo tudi o čedalje bolj »naloženih« plezalnih smereh, nekatere odsvetujejo zaradi obilice padajočih oziroma odloženih kamninskih delcev in prepokanosti kamnine ter nezanesljivih skalnih oprimkov, ki so posledica temperaturnega in zmrzlinskega prepere vanja kamnin.

Kako so ledeniki povezani z našim vsakdanjim življenjem in kakšne posledice bomo čutili zaradi njihovega taljenja? Kaj splošna javnost pogosto pozablja v zvezi s tem?

Ledeniki so glavni zalogovniki pitne vode, v naših krajih ta ni tako pomembna po količini kot po času, ko je voda tovrstnega izvora na voljo. Ljubljančani, na primer, se ne zavedajo, da pijejo naravno, skozi prodne nanose, »precejeno« Savo – oba povirna dela, Savo Dolinko in Bohinjko, napaja ravno Triglavski ledenik, kar smo pred leti potrdili s sledilnimi poskusi. Poleg pomanjkanja vode so ledeniki krajevni »ohlajevalci« podnebja, morda najbolj značilna pa je njihova podoba. Kaj je lepšega kot pogled na visoke vrhove, ki jih obdajajo ledeniki? Namesto njih je čedalje več pustega, sivega in temnega skalovja. Če gledamo globalno, ledeniki v veliki meri vplivajo tudi na morske tokove in njihovo dinamiko.

Glede na dognanja stroke, kakšne bodo Alpe prihodnosti? Kako vidite te spremembe?

Vizualno bodo bolj puste, barvno bolj monotone (temnejše), manj vodnate, najvišji deli težje prehodni, vzponi na vrhove pa čedalje bolj strmi in težji zaradi prej omenjenih nevarnosti, ki jih opažajo tako plezalci_ke kot strokovnjaki_nje, ki preučujejo temperaturne značilnosti hribin, trdnih delov zemeljskega površja.

Kako ali sploh še lahko ledenike ohranimo?

Alpske ledenike težko oziroma skoraj nemogoče, druge morda še. Ampak brez skrbi, Narava se bo hitro prilagodila in vzpostavila novo ravnovesje, česar pa ne moremo reči za ljudi oziroma človeštvo, zlasti pri dosedanjem načinu življenja in imperativu stalne gospodarske rasti. Na planetu z omejenimi naravnimi viri ni možna stalna in neomejena rast in zdi se, da smo šli glede tega že prek večine meja in omejitev. Poglejte na dveh primerih, ki veljata za Slovenijo oz. za njenega povprečnega prebivalca_ko. Prvi je naš ekološki odtis. Za povprečen življenjski stil, kot ga imamo v Sloveniji z zadnjem desetletju, bi potrebovali za to, da bi živeli znotraj obnovitvenih zmožnosti planeta, nekaj manj kot tri planete! Slaba tolažba je, da nas to uvršča v povprečje držav Evropske unije. Največji prispevek okoljskega odtisa je njegov ogljični odtis, pri čemer najbolj izstopata transport (promet) in stavbe. Drugi primer pa je 8. april 2025, naš dan ekološkega dolga; gre za datum, ki označuje trenutek, ko porabimo že vse vire in ekosistemske storitve, ki jih lahko obnovi Zemlja v enem letu. To pomeni, da živimo od tega dne dalje pa vse do konca leta v tako imenovanem ekološkem dolgu.

Kako torej ravnati? 

Pomembno je, da se vsega tega zavedamo in se nehamo obnašati kot tista vrsta živih bitij, ki ima nekakšno »nadpravico« odločati o tem, kaj in kako bo z našim enim in edinim domom – Zemljo. Pogled izpred domačega pragu, kjer moramo še marsikaj pomesti, pa je jasen – smo zadnja generacija, ki še lahko občuduje zadnje preostanke nekdaj pravih ledenikov pod našimi najvišjimi vršaci. Sledenje je tudi geslo javnega raziskovalnega zavoda (ZRC SAZU), kjer sem kot raziskovalec zaposlen že več kot tri desetletja in katerega pomembna naloga je tudi ozaveščanje prebivalstva o posledicah podnebnih sprememb in njihovih vplivih na delovanje človeške družbe v najširšem pomenu. Morda najbolje razumljiva ali slikovita je prispodoba, ki jo rad uporabim na koncu tovrstnih pogovorov: na klimatske oz. podnebne spremembe se ne moremo prilagoditi tako, da vključimo klimatsko napravo – potrebna je sprememba razmišljanja in ravnanja, takoj, tukaj in zdaj!

Intervju: Katarina Žakelj, CIPRA Slovenija

Podnebni geograf

Miha Pavše, mag. geografije in diplomirani etnolog, je zaposlen na Geografskem inštitutu Antona Melika, ZRC SAZU (Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti). Njegova raziskovalna področja so naravne nesreče, klimatogeografija, zemljepisna imena, regionalna geografija, geografska interpretacija fotografij in naravna dediščina; je avtor številnih strokovnih in poljudnih prispevkov. Poleg tega je poveljnik Civilne zaščite Občine Trzin in redni predavatelj v Izobraževalnem centru Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje ter občasni na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Svoje strokovno znanje o snežnih plazovih deli kot član več komisij in odborov. Je član uredniških odborov Planinskega vestnika, Geografskega obzornika, Odseva ter prostovoljni planinski vodnik in inštruktor planinske vzgoje pri Planinski zvezi Slovenije. Je tudi član CIPRA Slovenija. https://giam.zrc-sazu.si/sl