»Kolektivno razmišljanje pomeni veliko priložnost«

Kakšna so prevladujoča čustva v zvezi s podnebno krizo?
Strah in jeza. Včasih se pojavi tudi brezup ali žalost. Obstajajo sicer tudi ljudje, ki čutijo upanje ali optimizem in ga povezujejo s pozitivnimi čustvi. Jeza je usmerjena v politične stranke, ki so preveč toge in prepočasne pri uvajanju sprememb. Bolj ko se ljudje ukvarjajo s to temo, močnejša so lahko podnebna čustva.

Kakšne so posledice teh čustev?
Podnebna tesnoba ni patološka. Predstavlja naraven odziv na resnično grožnjo in ne iracionalen strah. V večini primerov so čustva v sprejemljivem območju in prizadeti se lahko dobro spopadajo s svojim vsakdanjim življenjem. V redkih primerih se razvije v depresijo ali anksiozno motnjo. Od te točke naprej je vsakdanje življenje ovirano, počutite se, kot da ste v stanju šoka, in širi se občutek nemoči.

Kako se lahko s temi čustvi bolje soočimo?
Tako, da poskušamo spremeniti stvari, na katere lahko sami vplivamo. Pomembno je, da podnebne krize ne individualiziramo, temveč opozorimo na dejstvo, da je treba spremeniti strukture in sisteme. Pomembno je tudi, da se povezujemo z enako mislečimi, saj lahko v skupini dosežemo več. Pri tem se mi zdi koristen koncept ekološkega odtisa, saj ga je mogoče povečati. To je lahko spodbudno, če s pozitivno spodbudo ustvarimo številne sinergije in domino učinke v družbi. Da bi se izognili trenutkom razočaranja, je lahko koristno tudi to, da se na področju trajnosti odvrnemo od samoumevnih zahtev po popolnosti. V nepopolnem sistemu nihče ne more živeti popolnoma trajnostnega življenja.

Ali obstajajo težave pri načinu, kako govorimo o podnebni krizi?
Bombardiranje ljudi z informacijami o podnebni krizi ne vodi k spremembi vedenja, temveč povečuje etnocentrizem. Z izjavami, kot so »Kitajska in Indija morata ukrepati, mi kot majhna Avstrija tako ali tako nimamo vpliva.«, razvrednotimo druge države in prekomerno vrednotimo skupino držav, ki ji pripadamo sami. Vendar pa lahko poročanje, ki je povezano s konkretnimi navodili za ukrepanje, vsekakor vodi k spremembi vedenja. Seveda ima pomembno vlogo tudi izbira izrazov: govoriti o podnebnih spremembah ni najbolje, saj so spremembe nekaj pasivnega in naravnega. Pojma podnebna kriza ali podnebna katastrofa bi bila ustreznejša. Enako velja, ko govorimo o cilju 1,5 stopinje, ki bi se pravzaprav moral imenovati meja 1,5 stopinje.

Kako se lahko pripravimo na družbene posledice podnebne krize?
To je mogoče le s solidarnostjo. Zato menim, da je mreženje tako pomembno – izmenjava idej ter skupno razvijanje rešitev in strategij. Po drugi strani pa obstaja pojav pluralistične ignorance: vedno verjamemo, da ima večina drugačno mnenje kot mi sami. Vendar pa v Avstriji zdaj od 60 do 70 odstotkov vprašanih meni, da je varstvo podnebja pomembno. To je večina. Preprosto moramo biti proaktivni in se med seboj pogovarjati. Ker ne obstajajo le podnebne, temveč tudi družbene prelomnice. Če se določeno število ljudi zavzame za neko vprašanje, bo v nekem trenutku dosežena točka, na kateri oz. od katere naprej bodo spremembe lažje dosegljive in hitreje uresničljive.

Kaj se lahko naučimo iz podnebne krize?
Zame je pozitivna stvar povezanost, ki lahko zraste iz tega. To je velika obogatitev in skriva priložnost, da se ponovno premaknemo v smer, ki bo do naših čustev bolj premišljena. V tej meritokraciji, kjer si vsi vedno želijo višje, hitreje in dlje, se pogosto izoliramo. Kriza nam daje priložnost, da to spremenimo in se ponovno bolj povežemo drug z drugim. Številne duševne bolezni lahko pripišemo vedenju osamljenega volka in pritisku po uspešnosti. Bolj kolektivno razmišljanje zato pomeni veliko priložnost.

Kako se lahko od negativnih čustev preusmerimo k pozitivnemu delovanju?
Način kako doseči ta premik, se lahko od posameznika do posameznika zelo razlikuje. Nekateri pravijo, da sta prav strah ali jeza močna motivatorja. Drugi se zaradi tega raje umaknejo. Pri tem igra pomembno vlogo vprašanje lastne motivacije: Zakaj se sploh vključujem v dogajanje? Obstaja cela množica različnih ozadij, a če ste to motivacijo raziskali pri sebi, se lahko k njej vedno vrnete in iz nje črpate moč.