»Velika večina ljudi si želi prihodnosti.«

Trenutno si zaposlena v švicarski univerzitetni bolnišnici v Lozani. Kako podnebna kriza vpliva na otroke? 
Zdaj, ko je vse bolj vroče, se otroci poleti ne morejo več igrati zunaj. Tveganje za vročinski šok je preveliko. Brcanje žoge na dvorišču na soncu ni več tako enostavno, ko je že teden dni več kot 30 stopinj. Vročina prizadene predvsem zelo majhne otroke, pa tudi starejše ljudi in ljudi s kroničnimi boleznimi. Zaradi onesnaženosti zraka je pri otrocih problematična tudi astma. Devet od desetih ljudi na svetu diha onesnaž en zrak. Devet od desetih, to je neverjetna številka! V Švici na primer veliko ljudi velikonočne praznike preživlja v Ticinu, ker je tam lepo in toplo. Toda na južni strani Alp se zadržuje smog iz metropole Milano. Zato ima Ticino najvišjo stopnjo onesnaženosti zraka v Švici. Potem so tu še nalezljive bolezni. Zaradi toplejšega podnebja lahko na primer tigrasti komar prezimi tudi severno od Alp. Ta prenaša bolezni, kot sta denga ali čikungunja. Vse to vpliva na psiho in tu spet pride do izraza moje vsakdanje delo. Obsežna študija, ki jo je opravil Lancet Planetary Health, je pokazala, da je več kot 60 odstotkov otrok in mladostnikov prestrašenih zaradi podnebne krize. Kaj pomeni odraščati v svetu, kjer se v šoli učijo, da uničujemo lastna sredstva za preživetje? Treba je zares dobro natrenirati krizno mišico. Upanje ne pade z neba. Tudi tega se moraš naučiti.

Si članica organizacije Health for Future Switzerland, protestiraš na podnebnih srečanjih in nastopaš na demonstracijah, imaš govore in predavanja. Zakaj?
Medicino sem začela študirati, ker sem se želela zavzemati za to, da bi imeli vsi pravičen dostop do zdravja. Če bi vsi živeli in uživali tako kot mi, bi potrebovali več planetov in več virov, kot jih dejansko imamo. Telefone imamo vedno pri roki. Kakšni minerali in viri so v njih, kdo jih proizvaja, od kod prihajajo in kakšne so zdravstvene posledice za lokalno prebivalstvo? To me je tako razjezilo. Leta 2018 se je vse več mladih podalo na ulice v okviru akcije Fridays for Future (Petki za prihodnost). Ko sem študirala v Lozani, sem leta 2019 pomagala organizirati veliko konferenco mladih podnebnih aktivistov. Udeležilo se je je več kot 500 ljudi iz približno 30 držav, med njimi avtorji svetovnega podnebnega poročila, Nobelovi nagrajenci in Greta Thunberg. Pritegnili smo veliko medijske pozornosti. Takrat sem se vprašala: In kaj počne zdravstvena skupnost? Kako je mogoče, da se na medicinski fakulteti nisem naučila ničesar o trenutno največji grožnji za zdravje ljudi? Ko sem razumela to nujnost, si nisem mogla pomagati, da ne bi šla naprej. Za to, da se preprosto pretvarjaš, da ni nič narobe, je potrebna neverjetna količina energije. 

Ne govoriš le o podnebni krizi, temveč o treh planetarnih krizah. Katere imaš v mislih?
Podnebna kriza je tesno prepletena s krizo biotske raznovrstnosti, tudi na območju Alp in njihovih krhkih ekosistemov. Tu je že za dve stopinji bolj vroče kot v predindustrijski dobi, v svetovnem merilu pa smo pri 1,2 stopinje. Zaradi tega izgubljamo ledenike, ki delujejo kot hladilnik. Dve stopinji več bosta vplivali tudi na številne rastlinske in živalske vrste. To nas pripelje do tretje krize: onesnaž evanja. Celo v najbolj oddaljenih alpskih dolinah lahko v čmrljih najdemo plastične delce in kemikalije, ki jih te živali ne bi smele imeti. Delce plastike, kot so tisti, ki se uporabljajo v teflonskih ponvah, lahko najdemo v skoraj vsakem človeku na planetu. Ne le, da potrebujemo prihodnost z ničelno neto vrednostjo, zaščititi moramo tudi druge vrste. Nasprotujem gradnji sončnih elektrarn v naravnih rezervatih naših gora samo zato, ker nočemo spremeniti načina življenja v mestih. Zaščititi moramo ekosisteme, ki še obstajajo, in preprečiti nadaljnje onesnaževanje. 

Pri svojem delu v okviru projekta Health for Future si se srečala tudi s politiki in menedžerji. Kaj menijo o tvojih stališčih? 
Imamo planetarne meje in omejene vire. Ko je govora o gospodarskem sistemu, ki temelji na neomejeni rasti, kot zdravnica najprej pomislim na raka. To ni zdravo. Potrebujemo gospodarski sistem, ki spoštuje planetarne meje. In ko bomo glede tega dosegli konsenz na ravni zdravja, to ne bo več vprašanje gospodarskega sistema. Seveda potrebujemo sistem, ki spoštuje te meje in v središče ne postavlja rasti. Kakšen je naš dejanski cilj? Ali moramo rešiti gospodarstvo ali sebe? Ali želimo dihati čist zrak in piti čisto vodo? Ali pa je naš cilj ohraniti rast gospodarstva in na neki točki bosta zrak in naša podtalnica tako onesnažena, da vsega tega ne bomo mogli več početi? Tega se zavedajo tudi politiki in zasebni sektor. Po drugi strani pa obstaja pregovor: »Ljudje si prej predstavljajo konec sveta kot konec kapitalizma«. To sploh ni utopična ideja, vendar obstaja veliko dobrih pristopov in krajev, kjer se to izvaja drugače.

Kolesarjenje, uživanje manj mesa – vse to zmanjšuje naš ogljični odtis in je tudi zdravo. Ti pa se zavzemaš predvsem za večji politični odtis. Kaj misliš s tem?
Ne brez razloga je ogljični odtis izumila družba BP, ena največjih naftnih družb na svetu. Rekli so: »Če želite spremembe, začnite pri sebi!« Toda če ne bom vse svoje energije porabila samo zase, lahko spodbudim sistemsko spremembo in dosežem več. Če bi tudi vsi drugi poskrbeli za svoj politični odtis, iztegnili roke in vprašali: Kdo je v ekipi? Z njim se še nisem pogovarjal? Naj bo to med družinsko večerjo ali v službi. Ali pa da vprašam, ali se denar iz mojega pokojninskega sklada še vedno uporablja za pridobivanje premoga? Takšne naložbe se pogosto stekajo v fosilna goriva. Če me to moti, napišem pismo in prosim druge, da ga podpišejo. Dobra stvar je, da si velika večina ljudi želi prihodnosti. Ne želijo si, da bi vse skupaj postalo samo še slabše. Zabavno je, da se družimo z drugimi in ne sprejemamo obstoječega stanja kot samoumevnega. Ne gre za to, ali bomo dosegli cilj 1,5 stopinje ali ne. Za vsako 0,1 stopinje segrevanja podnebja bo umrlo na milijone ljudi – za to gre. Ne more biti prepozno, začeti moramo danes. Na različnih ravneh: koga volim, ali grem na ulice za stvari, ki so mi pomembne, kako se vključujem v lokalno politiko, na delovnem mestu, na univerzi, v šoli – povsod, kamor grem. In ko se pri tem vedno vprašam: kdo ima malo več moči kot jaz?

Med drugim se zavzemaš za krajši delovni čas – kako nam lahko to pomaga?
Če bi skrajšali delovni čas, ljudje ne bi več toliko potrošili in proizvajali. Več ljudi bi imelo več časa za zdravo življenje. Če bi imeli več časa za kuhanje, ne bi kupovali le nečesa za s seboj. Če bi kuhali sami iz lokalne, regionalne zelenjave, ker bi hkrati imeli čas, da gremo na tržnico, bi bilo to bolje za okolje in proizvedli bi manj CO2. Prav tako bi bilo to bolje za naše zdravje. Če bi imeli čas, da se v službo pripeljemo s kolesom, in če bi imeli v bližini dobro kolesarsko infrastrukturo, ne bi le zmanjšali emisij CO2, temveč tudi tveganje za srčni infarkt in naredili bi nekaj dobrega za svoje duševno zdravje. Če bi na primer imeli čas, da vsaj dve uri na teden preživimo v naravi – v gorah ali ob jezeru, bi si lahko življenjsko dobo podaljšali za dve leti. To je neverjetno veliko! Zato je vredno imeti ta čas. To je konkreten ukrep za reševanje teh sistemskih kriz. Sama ne morem doseči gospodarskih sprememb. Za to potrebujemo veliko ustvarjalnih glav, ki prav tako potrebujejo čas, da se s tem ukvarjajo. 

Zakaj še vedno vztrajaš pri tem, kar počneš?
Svetovna podnebna konferenca v Egiptu je bila zame pomemben trenutek. Tam so demonstracije prepovedane z ustavo, svoboda govora pa je omejena. Tukaj v Evropi lahko gremo v večini držav preprosto na ulice. Če nosim majico z napisom »Stop fosilnim gorivom«, zaradi tega ne bom šla v zapor. V Egiptu je več deset tisoč ljudi v zaporu zaradi socialnega upora ali podnebnih protestov. Mi lahko uporabimo svojo svobodo govora in pomagamo pri oblikovanju te tematike. Demokracija ni nekaj, kar bi živeli pasivno. Demokracija pomeni tudi, da če smo nezadovoljni in želimo spremembe, gremo z drugimi na ulice in se pogovarjamo z odločevalci. Brezbrižni so trenutno ljudje z največ moči. V vsakem človeku, ki ima dovolj časa, sredstev in privilegijev, da lahko reče: »Dajmo to spremeniti!«, je nekaj čarobnega. Uživam, ko še naprej gojim to v sebi in se družim z ljudmi. Veliko ljudi z odličnimi idejami je že na poti v to želeno prihodnost.

Zdravnica aktivistka
Poslovna revija Forbes vsako leto objavi seznam »30 pod 30«. Leta 2022 je bila med njimi v Švici tudi takrat 25-letna zdravnica Bea Albermann. Je aktivistka in soustanoviteljica
organizacije »Health for Future Switzerland« (Zdravje za prihodnost Švice). Albermannova je študirala medicino na univerzah v Zürichu in Lozani ter kot soavtorica sodelovala pri nacionalni strategiji za planetarno zdravje švicarskega zdravniškega združenja, ki je bila sprejeta jeseni 2021. Nekdanja mladinska delegatka Svetovne zdravstvene organizacije se strastno zavzema za enakost na področju zdravja in okoljsko pravičnost. Poleg številnih predavanj je imela Bea Albermann tudi dve predavanji TEDx Talks o planetarnem zdravju na Univerzi v Sankt Gallen. Leta 2023 je bila osrednja govornica na Forumu prihodnosti Alpe v Lihtenštajnu na temo »Moje zdravje, naše podnebje«, ki ga je organizirala CIPRA International. Bea Albermann je trenutno zaposlena v univerzitetni bolnišnici v Lozani, v Švici.