O taljenju starih gotovosti

»Večni led« smo poznali kot uveljavljen izraz v geografiji in gorniški literaturi – veljal je tako za ledenike v Alpah kot za obe polarni območji Zemlje: Arktiko in Antarktiko. Leta 2025 postaja nepreklicno jasno, da lahko govorimo le še o preteklem in vedno bolj minljivem ledu. Posledično se talijo tudi politične gotovosti.

Mogočni ledeni pokrov, ki pokriva Grenladnijo in v debelino meri približno 1,6 kilometra, je v številnih pogledih ključnega pomena za našo regijo sveta. Do leta 1990 je tehtal približno 2,7 milijona gigaton, pri čemer ena gigatona pomeni eno milijardo ton. Danes se ta ledeni plašč hitro tali in je po podatkih Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) samo med letoma 2006 in 2015 izgubil približno 280 gigaton na leto, kar je enako skupni masi vseh alpskih ledenikov. O tem, kaj to pomeni za nas ljudi, se razpravlja predvsem v geopolitičnem smislu, saj predsednik ZDA, ki je očitno imperialističen, zahteva Grenlandijo. Privlačni so naravni viri in mednarodno ugodne lokacije za medcelinske rakete. Imperiji, zlasti tisti, v katerih prevladujejo avtokratske ali fašistične ideje, ljudi obravnavajo tudi kot množico, ki jo je treba nadzorovati in usmerjati. Zato se prebivalcem Grenlandije, ki vztrajajo pri politični neodvisnosti, in Arktičnemu svetu, ki je pristojen za tovrstna vprašanja, ne pripisuje velikega pomena. V Svetu so sicer zastopane vse države in domorodna ljudstva arktične regije.

Ti procesi se morda zdijo oddaljeni, vendar so pomembni tudi za nas v Alpah. Če bo grenlandski ledeni pokrov zaradi stalnega globalnega segrevanja izginil, se bo gladina morja po vsem svetu dvignila za več kot sedem metrov, vendar šele v daljni prihodnosti. Severnoatlantski tok, ki nas v Evropi oskrbuje s toploto s Karibov, pa bi lahko v prihodnjih desetletjih zaradi dotoka talilne vode z Grenlandije zastal in se kasneje ustavil. Njegovo usihanje bi povzročilo dramatično ohladitev v zahodni in severni Evropi. Trenutno potekajo znanstvene analize, da bi ugotovili, kdaj se bo to nepreklicno zgodilo. V geopolitičnem smislu lahko Arktični svet zagotovo primerjamo z Alpsko konvencijo, saj si v obeh organih države članice in nevladne organizacije, ki sodelujejo kot opazovalke, prizadevajo za sporazumne rešitve. Zato ravnamo pravilno, če še naprej razmišljamo globalno in delujemo lokalno – tako z geopolitičnega kot podnebnega vidika. Alpe so gorska veriga, ki je v svetovnem merilu morda majhna. Vendar so Alpe naš dom v Evropi, ki se razteza skupaj z Alpami in daleč onkraj njih. Vse težje je to sobivanje organizirati na sporazumen in participativen način. Vendar smo prav za to odgovorni prebivalci Alp. Z umikanjem alpskih ledenikov se tudi tam pojavljajo nove želje: Na primer za gradnjo novih jezov in rezervoarjev za pridobivanje energije iz hidroelektrarn ali za širitev ledeniških smučišč. Vendar so ta območja tudi dragocen življenjski prostor in prostor za umik. 

Leta ekonomsko nasičenih gotovosti evropskega povojnega obdobja 20. stoletja so dokončno minila. Podnebje in politični diskurz nevarno uhajata izpod nadzora, tako z ekološkega kot demokratičnega vidika. 21. stoletje postaja neprijetno zahtevno. Ali dejansko ukrepamo ali le sanjarimo? V CIPRI se že od ustanovitve pred več kot 70 leti odločamo za oboje. Verjamemo v prihodnost družbe, ki se prilagaja naravnim razmeram in skrbi za edinstveno alpsko raznolikost življenja. Z odločnimi izvedbenimi projekti ter kritičnim spremljanjem Alpske konvencije in drugih čezmejnih sporazumov pomagamo oblikovati čezmejno sodelovanje. In ukrepamo vsak dan. Ker sem tudi osebno prepričan: od zdaj naprej je to še bolj bistvenega pomena.

Kaspar Schuler,
Izvršni direktor CIPRE International