Lovilec zvoka

Ludwig Berger raziskuje zvoke pokrajin z mikrofonom in svojim ostrim posluhom. Je umetnik zvoka, ki naredi podnebno krizo slišno in razkriva fascinantne vpoglede v skrite zvočne pokrajine živega in minljivega.

Nežno prasketanje in pokanje, ritmično tapkanje. Tiho žuborenje, ki preide v oglušujoče rjovenje. To sliši Ludwig Berger, ko s slušalkami in mikrofoni stoji na švicarskem ledeniku Morteratsch. Zvočni umetnik že več let akustično raziskuje ledenega velikana in razkriva skrivnostni svet: jok in kričanje ledenika.

Ludwigova ledena ekskurzija se je začela na Inštitutu za krajinsko arhitekturo v okviru ETH Zürich, kjer je skupaj s študenti v okviru seminarja raziskoval zvoke krajev. Tako je nastala večletna serija, ki je dokumentirala zvok ledenikov kot simbolov podnebnih sprememb. Berger je snemalne naprave pritrdil neposredno na jezik ledenika, potopil podvodne mikrofone v razpoke in uporabil sneg kot lepilo. »Prek zvoka si povezan s celotnim ledenikom,« pojasnjuje. Zvoki uhajajočih zračnih mehurčkov, ki so lahko stari več stoletij, so fascinantni: Kratek »plop«, nato pa za vedno izginejo.

Pozimi prevladuje tišina: resonanca ledu, padanje snega. Poleti pa taljenje povzroča glasno zvočno sliko. »To je fizična izkušnja,« pravi Ludwig Berger. »Globoke vibracije, otipljivi udarci in neverjetne melodije so mi omogočili osebno povezanost z ledenikom in občutek, da je ledenik živ.« Včasih zveni brutalno in strašljivo, včasih pa smešno, pravi, saj ga stokanje ledenega velikana spominja na zvoke človeškega telesa. Ludwig Berger je odraščal v vasici v Alzaciji, obdani s travniki in gozdovi. Že od zgodnjega otroštva ga je fasciniralo intenzivno zaznavanje okolja. Študiral je elektroakustično kompozicijo, vendar so ga naravni zvoki bolj pritegnili: »Prasketanje in pokanje ledene luže se mi je zdelo veliko bolj zanimivo od vsega, kar sem lahko sprogramiral v studiu.« Poleg ledenikov je akustično raziskoval tudi živali, puščave, drevesa in vulkane. »Zanima me vse, kar je živo, tudi človeška infrastruktura in odmevnost arhitekture.«

Za luksemburški paviljon v okviru arhitekturnega bienala 2025 je raziskoval »ekotone«, prehodno območje med novimi pokrajinami, kot so podatkovni centri ali plavajoči fotovoltaični sistemi, in njihovim naravnim okoljem. Še naprej ga spremlja ledenik Morteratsch: del njegovega albuma »Crying Glacier« je z novim postopkom ETH shranjen na sintetični DNK, pretvorjen v nanodelce in zakopan v časovno kapsulo v ledeniku. Čez 100 let se bodo zvoki predvajali na ledeniku, ki ga verjetno ne bo več – zvok bo postal fosil. »Najbolj živega se počutim, ko pozorno poslušam,« pravi Berger. Njegovo delo ljudem odpira nove zvočne svetove. »A trenutek čudenja in očaranosti je tisto, kar me najbolj osrečuje.«

Dodatne informacije: www.ludwigberger.com