Ledeniki kot ogledalo družbe

Alpski ledeniki, ki so se nahajali daleč stran od urbanih središč in so bili v času srednjeveškega podnebnega optimuma precej majhni, za nas ljudi pred 500 leti še niso imeli skoraj nobene vloge. Pomembni so postali, ko so se v tako imenovani »mali ledeni dobi« začeli povečevati in tu in tam izpodrinili dragocene visokogorske pašnike. Pripovedni motivi po vzoru »Blüemlisalpsage« ali legende o »Übergossene Alm« so verjetno kulturna dediščina človekovega pogleda na ledenike, ki so v tistem času postajali vse pomembnejši. Njihov led je se je pomikal vedno bolj naprej in včasih kot stranski ledenik zajezil potoke v visokih dolinah. Posledica tega so bili izbruhi ledeniških jezer ter poplavljanje obdelovalnih površin in naselij v Suldnu/I, Ötztalu/A in Mauvoisinu/CH. Ledeniki kot naravna nevarnost so nenadoma postali pomembni – za kmečke družine, oblasti in tehnike_ice, ki jim je bila naložena naloga, da ta pojav raziščejo.

Prve podobe alpskih »ledenih gora«

Tirolska deželna vlada je leta 1601 naročila Abrahamu Jägerju, gradbenemu geodetu iz Innsbrucka, da se odpravi v Ötztal in dokumentira ledeni jez Vernagtferner za Ventom. Rezultat te raziskave je najstarejša upodobitev alpskega ledenika. Vendar je bilo treba najti rešitve za težave, ki so jim botrovali izbruhi ledeniškega jezera, kar pa kljub namestitvi varoval, v led nasekanih odtočnih kanalov za vodo in dvigu mostov v Ötztalu ni uspelo. Za naše dojemanje ledenikov je bil tako v sodobnem času značilen in odločilen predvsem problemsko usmerjen pogled. Doba razsvetljenstva je pomenila začetek razcveta znanosti. Leta 1771 je jezuit Joseph Walcher, profesor mehanike in hidravlike, napisal knjigo »O ledenikih na Tirolskem« (Von den Eisbergen in Tyrol). Ta je hkrati pomenila nastanek glaciološke vede. Hkrati pa še vedno ni bilo mogoče najti rešitev za težave, s katerimi so se soočali kmetje_ice in pastirji_ice. Pašniki so se krčili, tla dolin so bila redno poplavljena, podnebje pa se je slabšalo. V nekaterih lokalnih skupnostih si niso znali pomagati drugače, kot da so poskušali domnevno božjo jezo omiliti s pokornimi dejanji, kot so romanja, procesije s prošnjami ali posebej posvečeni prazniki.

Hrepenenje po visokogorju

V obdobju romantike okoli leta 1800 se je v mestnih središčih, meščanskih in aristokratskih krogih, oblikoval nov pogled na ledenike. Pokrajina je sedaj predstavljala sakralno nasprotje vzhajajoči industrializaciji, visoke gore pa so bila na novo interpretirane kot kraji »vzvišene«, skoraj religiozne pobožnosti. Pojavila sta se turizem in alpinizem. Čeprav je bil slednji sprva rezerviran za elitne kroge, je določil smer razvoja alpskega prostora v naslednjih dveh stoletjih: Številne alpske doline so postale destinacije naravnega in športnega alpskega turizma, ki je na eni strani iskal in istočasno ustvaril podež elsko idilo v dolinah, na drugi strani pa dramatične ledeniške pokrajine na visokih nadmorskih višinah. Pogled na ledenike se je zdaj bistveno spremenil, začenši z ljudmi iz drugih krajev: ledeniške pokrajine so postale kraj hrepenenja. V alpskih dolinah so se pojavile razgledne točke, opremljene s paviljoni in klopmi, panoramske poti in pozneje ceste, ki so množično privabljale poletne »počitnikarice_je«. Ledeniki so postali privlačencilj tudi za umetnice_ke, katerih dramatične visokogorske pokrajine, ujete v olje na platnu, so kmalu krasile bogate domove po vsej Evropi. V družbi se je romantičen pogled na gore in ledenike ohranil vse do danes. 20. stoletje je prineslo veliko sprememb: počitnice v gorah so postale dostopne delavskim druž inam in srednjemu razredu, fotografija je v veliki meri nadomestila krajinsko slikarstvo, odkar so ledeniki okoli leta 1850 dosegli svoj vrhunec, pa taljenje ledenih mas spremlja vsesplošno obžalovanje. Hkrati je pogled na alpske ledenike postal bolj hrepeneč kot kdaj koli prej – tako kompozicija kot vizualni jezik podob se od slikarjev nemške romantike do milijonov fotografij na Instagramu, ki nastajajo danes, skorajda nista spremenila.

Upanje in strah

Zaradi hitrih podnebnih sprememb je hrepenenje po ledenikih dobilo novo razsežnost: visokogorski bivaki so oblegani, ture po ledenikih so polno zasedene, umetnice_ke pa v jedro svojega interesa ponovno postavljajo ledenike. Vendar se danes umetnost ne osredotoča več na dramatično lepoto nekdanjih ledenih velikanov, temveč na njihovo dramatično izgubo in s tem na žalovanje zaradi izgube, strah pred neizbežnimi spremembami in upanje na zaščito. Spet enkrat, kot že tolikokrat pred tem, naš pogled na ledenike lahko beremo kot ogledalo naše družbe. 

Edith Hessenberger je kulturologinja in direktorica Ötztalskih muzejev. Njene raziskave se osredotočajo na regionalno zgodovino zahodne Avstrije, zgodovino alpskega gorskega kmetijstva, zgodovino turizma, zgodovino migracij, ustno zgodovino in pripovedno raziskovanje. Leta 2023 je skupaj z Veroniko Reich izdala knjigo »Öztaler Gletscher. Katastrofe, podnebne spremembe, umetnost«, ki je izšla pri založ bi Studienverlag Innsbruck. Naročilo možno pri: info@oetztalermuseen.at